Seminarska naloga za predmet: Ekonomika ladjarja
Avtor: Matej Štrubelj
Andraž Drašček
Mentor: doc. dr. Milojka Počuča
KAZALO
| I. | DRŽAVNE INVESTICIJE V LADJARSTVO
|
| II. | GARANTNI KREDITI ZA NOVOGRADNJE
|
| III. | ZAČETEK KREDITOV ZA LADJEDELNIŠTVO
|
| IV. | OECD PRAVILA |
| V. | KRIZA V ŠVEDSKEM LADJEDELNIŠTVU |
| VI. | POMOČ ZA DRŽAVE V RAZVOJU in POSEL BRITANCEV S POLJAKI
Primer v Belgiji
Posel Britancev s Poljaki
|
| VII. | TRUD ZA OMEJITEV VLADNE POMOČI-KREDITOV ZA LADJEDELNICE |
| VIII. | NORVEŠKI GARANTNI INŠTITUT
a.) Stroški norveškega davkoplačevalca
b.) Podaljšanje dogovorov o jamčenju
c.) 1981 Začetek konca za GI
d.) Kontraverznost: gi, reksten estate in hambros
e.) Inštitutova bilanca
|
| IX. | PRITOŽBE BRITANSKIH LADJARJEV |
| X. | POSEL GLOBTIK |
| XI. | NORVEŠKE DAVČNO VODENE INVESTICIJE |
| XII. | DAVČNE REFORME NA NORVEŠKEM |
| XIII. | PROGRAM SUBVENCIJ V ZDA |
| XIV. | ZAKLJUČEK |
I. DRŽAVNE INVESTICIJE V LADJARSTVO
Ko se je ladjarska industrija začela pritoževati nad neodgovornim ravnanjem bank in vlad ter nad njihovim financiranjem so nekateri menili, da so te zmede pogoste ter jim niso posvečali pozornosti. To krivdo so pripisali komercialnim bankam in vladam ladjedelniških držav pri financiranju ladjedelniške industrije. Kakor vidimo skozi hiter prelet preteklih dogodkov na tem področju ugotovimo, da so banke vselej igrale pomembno vlogo pri prekomernem financiranju v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih letih. Veliko odgovornost nekateri pripisujejo tudi vladam katere so se strinjale z garantnimi krediti za velike ladjedelnice. Po letu 1974 ladjedelniška industrija nikoli več ni producirala takšnega števila ladij in prejemala tolikšnih subvencij s strani vladnih koncernov. Zaradi navedenih razlogov je v 70-ih letih prišlo do ogromnega presežka ladijskega prostora, kar je povzročilo velik padec voznin na tržišču.
Kot vidimo skozi tekst je prihajalo do interferenc pri financiranju v ladijsko industrijo od leta 1960. To financiranje je naredilo največ škode ladjarjem, kajti na trgu se je pojavil presežek trgovskih ladij; čeprav so bila ta vlaganja izvedena z najboljšimi nameni so prav vlade k temu najbolj pripomogla.
V velikih državah so nato ta problem reševali z davkoplačevalskim denarjem.
II. GARANTNI KREDITI ZA NOVOGRADNJE
Osnovna, vendar ne edina smer v kateri je vlada povzročila deformiranje na trgu in določila dobavo in povpraševanje za novogradnje, je bilo garantiranje ali zavarovanje fiksnih obrestnih kreditov, kasneje pa se je pridružilo še plačilo subvencij bankam, ki so te kredite omogočale. S tem so omogočili, da je bila obrestna mera močno pod komercialno mejo.
Tukaj moramo upoštevati dve točki:
da kljub temu, da je vlada delovala kot pomočnik ladjedelničarjem za prodajo in kupovanje na trgu, vendarle ne bi smela deliti garancij z normalnimi komercialnimi posojilnimi pogoji, kadar gre za obdavčenje in odobritev jamčenja za kredite. Zato se je kar nekajkrat zgodilo, da so izposojevalci od zagotovljenih kreditov, prejeli pod 50% od komercialnih bank.
Provizija od kreditov na osnovi obrestne mere je posebno nevarna za obe strani - za upnika in dolžnika.
Država je pričakovala odprto-končano obveznost katere resnični stroški ne morejo biti določeni pred pretekom kredita. Medtem se je ladijska industrija, ki je vztrajala v nespametnem pričakovanju, da je to zadnji branik za svobodno poslovanje, odločila in kot vedno sprejela popolnoma neekonomsko obrestno mero in dolžniško strukturo za nove ladje. To je imelo učinek podaljšanja in okrepitve kroničnega problema prevelikih zalog v industriji. Če bi bila ta podpora trgu novogradenj odstranjena, bi se le ta kar hitro zrušil. Ker ladjedelničarji ne bi mogli priskrbeti ustreznih kreditov, bi bili lastniki ladij nezmožni dviga komercialnih financ. Zato je bila industrija odvisna od temeljnega deformiranja in učinek je bil podoben kot oslabljenost pri ljudeh pod vplivom mamil.
III. ZAČETEK KREDITOV ZA LADJEDELNIŠTVO
Prvi taki krediti so se pojavili v japonski ladjedelniški industriji, katera je začela z naglim razvojem v poznih 50-ih letih. V letih 1958-59 so začele japonske ladjedelniške družbe tujim kupcem ponujati veliko število ladij po konkurenčnih cenah. Evropske ladjedelnice so v Japoncih videle veliko konkurenco zato so začele tudi same, za uspešno kosanje z njimi, razmišljati o pridobitvi ustreznih državnih kreditov. Prva je interes za takšno sodelovanje pokazala britanska:
Export Credits Guarantee Department.
Po vladnem načrtu naj bi komercialne banke vnaprej ponudile 50% kredita; pri tem se je vlada vključevala samo v drugo zastavitveno fazo (za povečanje kreditov do 70% in nadaljnjih 80% celotne kupne vrednosti). V srednjih 60-ih letih so evropske ladjedelnice že skoraj dohitele Japonce, vendar so le-ti še zmeraj imeli prednost pri pridobitvi "
še ugodnejših" kreditov v $.
Istočasno so Japonci ponujali ugodno financiranje za domače ladjarje, ki so bili sponzorirani po vladnem ladjedelniškem programu. Iz tega vidimo, da so Japonci veliko pripomogli pri rasti evropskih kreditov in tržišča novogradenj. Zaradi tega so ladjedelnice v večjih ladjedelniških državah, z izjemo Južne Koreje, v 80-tih letih zašle v globoko krizo.
Število ladjedelnic je bilo močno reducirano. Na Japonskem je bila redukcija ocenjena na 48%, malo manj na Švedskem, v Veliki Britaniji, Španiji in Nemčiji; v zelo močno krizo pa je ladjedelništvo zašlo na Danskem in v Italiji.