e 1.2e 1.2Kot j
e Adam Smith odkril delit
ev dela, tako je on,
g. Proudhon, kot zatrjuje,
odkril "konstituirano vr
ednost". To ni ravno "nekaj nezaslišanega";
toda priznati moramo tudi, da ni v nobenem odkritju v ekonomski znanosti nič
nezaslišanega. Vendar skuša g. Proudhon, ki sluti ves pomen svojega odkritja,
zaslugo tega odkritja oslabiti, "da bi pomiril bralca glede svojih pretenzij
po izvirnosti, in da bi spet potolažil duhove, ki so spričo svoje plahosti malo
naklonjeni novim idejam". A bolj ko odreja delež tistega, kar je vsak od
njegovih predhodnikov uredil za ugotavljanje vrednosti, je prisiljen glasno
oznaniti, da prav njemu pritiče največji, levji delež.
"Sintetično idejo vrednosti je dojel nejasno Adam Smith ... Toda ta ideja vrednosti je bila pri Adamu Smithu čisto intuitivna: družba pa ne spreminja svojih navad na podlagi gole intuicije: odloča se samo po avtoriteti dejstev. Antinomijo je bilo treba izraziti rahločutneje in jasneje: J. B. Sayl je bil njen poglavitni tolmač"
[I, str. 66.]
Tu imamo zaključeno zgodovino odtja sintetične vrednosti: Adamu Smithu gre nejasna intuicija, J. B. Sayu antinomija, g. Proudhonu pa konstituirajoča in "kontituirana" resnica. In da ne bi bili v zmoti: vsi drugi ekonomi, od Saya do Proudhona, so se samo gibali po kolesnicah antinomije.
"Neverjetno je, da se toliko razumnih ljudi že štirideset let otepa s tako preprosto idejo. Toda ne: vrednosti se primerjajo, ne da bi med njimi bila kakršna koli točka za primerjavo in brez merske enote: - in to so, rajši kot da bi bili sprejeli revolucionarno teorijo enakosti, ekonomi 19. stoletja sklenili trditi proti vsem in vsakomur. Kaj bodo rekli k temu zanamci?"
[I. zv., str.68.]
Tako iznenada pozvani zanamci bodo najprej zmedeni zastran kronologije. Nujno se bodo morali vprašati: mar Ricardo in njegovi učenci niso ekonomi 19. stoletja? Ricardov sistem, ki postavlja za načelo, "da je relativna vrednost blaga odvisna izključno od dela, ki je potrebno za produkcijo", sega v leto 1817. Ricardo je vodja cele šole, ki od restavracije vlada v Angliji. Ricardov nauk strogo in neusmiljeno povzema [résume] vso angleško buržoazijo, in ta je vzorec moderne buržoazije. "Kaj bodo rekli k temu zanamci?" Ne bodo mogli reči, da g. Proudhon ni poznal Ricarda, saj govori o njem, govori na dolgo in široko, se vedno znova vrača k njemu, nazadnje pa pravi, da je to "zmešnjava". Če se bodo zanamci kdaj vmešali, bodo morda rekli, da se je g. Proudhon iz strahu, da bi prizadel anglofobijo svojih bralcev, rajši naredil za odgovornega izdajatelja Ricardovih idej. Naj bo kakor koli, zdelo se jim bo zelo naivno, da postavlja g. Proudhon kot "revolucionarno teorijo bodočnosti" to, kar je Ricardo znanstveno razložil kot teorijo sedanje družbe, meščanske družbe, in da tako jemlje za razrešitev antinomije med uporabno in menjalno vrednostjo tisto, kar sta Ricardo in njegova šola že zdavnaj pred njim predstavila kot znanstveno farmulo ene strani antinomije - menjalne vrednosti. Toda pustimo zanamce enkrat za vselej ob strani in soočimo gospoda Proudhona z njegovim predhodnikom Ricardom! Naslednjih nekaj mest iz tega pisca povzema njegovo teorijo vrednosti:
"Koristnost torej ni merilo menjalne vrednosti, čeprav je zanjo nujno potrebna."
(Principes de l'economie politique, traduit de l'anglais par J. s. Constancio, Paris 1835, I. zv., str. 3 [ slov. prevod, str. 26].)
"Blago, če je koristno, dobi menjalno vrednost iz dveh virov: eden je njegova redkost, drugi pa količina dela, ki je potrebna zanj. So nekatere stvari, katerih vrednost izvira samo iz njihove redkosti. Nobeno delo jih ne more pomnožiti in zato se njihova vrednost ne more zmanjšati s povečanjem ponudbe [francoski prevod: izobilja]. Nekateri izredni kipi, slike" itd. "- vse to spada v to vrsto. Njihova vrednost ... je odvisna zgolj od premoženja, okusa in muhavosti tistih, ki te stvari žele imeti."
[Prav tam, I. zv., str 4, 5 (prim. slov. str. 26).]
"Vendar pa to predstavlja zelo majhen del množine blaga ki se dnevno zamenjuje na trgu. Največji del tistih dobrin, ki so predmet človeških želja, je sad truda [l'industrie], zato se lahko razmnožijo ne le v eni sami deželi, temveč v mnogih, skoraj neomejeno, če smo pripravljeni vložiti trud ki je potreben, da se proizvedejo."
[Prav tam, I. zv., str. 5.]
"Če torej govorimo o blagu, njegovi menjalni vrednosti in o načelih, ki uravnavajo njegovo sorazmerno ceno, imamo pred očmi vedno le takšno blago, katerega množina se s človeškim trudom lahko poveča, katerega produkcijo spodbuja konkurenca in je ne ovirajo nobene vezi."
Ricardo navaja A. Smitha, ki je po njegovem "zelo natančno določil prvotni izvir vse menjalne vrednosti" (Smith, I, 5. pogl., [str.9]), in dodaja:
"Da je to" (namreč delovni čas) "v resnici osnova menjalne vrednosti vseh stvari razen tistih, ki se ne morejo poljubno pomnožiti s človeškim delom, je eden najbolj tehtnih naukov v politični ekonomiji; iz nobenega vira namreč ne izhaja toliko zmot in toliko nesoglasij v tej znanosti kot iz nejasnega in premalo natančnega pomena, ki ga dajejo besedi v r e d n o s t."
[I. zv., str. 8 (slov. 27).]
vSi Suckingbeautifulbareteachers Hu Wholesale Football Jerseys Sucking Beautiful Bare Teachers Bedq filozofije — poglave 1.2c j y y Teachers Bare
xSi Suckingbeautifulbareteachers Hu Wholesale Football Jerseys Sucking Beautiful Bare Teachers Bedq filozofije — poglave 1.2z c c Sucking Teachers p p Sucking Bare